Konteksti (Tomaž Bešter), 9. oktober 2014 ― Kronika ptiča navijalca je zadnje prevedeno delo Harukija Murakamija, na voljo v slovenskem jeziku. Seveda ne gre za zadnje Murakamijevo delo, kajti napisano je bilo že pred 20 leti. In, nekako tako, kot ne boste Laphroaiga ponudili nekomu, ki ni vajen resnih enosladnih škotov, najbrž tudi Kronika ni delo, ki bi bila najprimernejša za nekoga, ki ni vajen Murkamijevega sveta. A ta najbrž je le predpostavka, ki jo lahko preberete tudi kje drugje. Resnica je lahko povsem drugačna. Lahko je tudi nezmotljiva v tisti sproščenosti, ki čarovniško povleče niti iz sveta domišljije enega največjih pisateljev, jih nekje pred tvojimi očmi, čeprav ne veš natanko kje, spretno zveže v nerešljiv klobčič. Takrat, ko je narejen, je urok že popoln in tvoje oči ima pisatelj posihdob negibno na sebi. Težko greš proč, nekaj povsem neprekosljivega je na načinu, kako gibko se te niti ponovno razpletajo in zapletajo hkrati. Kronika ptiča navijalca je Murakamijeva klasika, vsaj v tem nezmotljivem in privlačnem slogu, ki ga uspe voditi skozi celotno, skoraj 700 stransko knjigo.  (vir slike: mladinska.com) Kronika se zdi relativno kompleksno delo. Bralec bo lahko užival v pripovedi, v branjih spominov, podajanju zgodbe preko pisem in časopisnih člankov. Razgibana zgodba v kateri se, roko na srce, ne izmenja prav veliko oseb. Razvrednotenje zgodbe, ki bi temeljila na mnogih osebah, v katerih se bralec zlahka izgubi, je nakazal že Murakami sam, ko je s povsem cinično brezbrižnostjo večino stranskih oseb poimenoval z imeni, ki običajno niso označevalci osebnih lastnih imen. Priložnost bo brati o Kreti, Malti, Kumini, Cimetu. Osebe, ki v svoji pomembni vlogi v romanu niso pomembne zaradi svojih imen, temveč zaradi tega kar so. In če velja formula, da je ime označevalec, ki s svojo negativno naravo poskrbi za ločitev od drugih, potem velja, da je na teh osebah nekaj občega. Murakamijevo izvajanje je temu seveda popolnoma nasprotno. V Kreti, Malti, Kumini in Cimetu ni prav nič občega. Od vs